So sum nasipaf trinaeset godine,me pratilje na gurbet. Babo se slogavef sedejeci na noge, vo ducani tudje. Ismeta go zelje vo asker. Kuca ostanala na mene, ja da ga deksam.
Jena nedelja popret da idem na gurbet vo nas dosof Sadik od Sajnofce. Malo posedaf ke Babeta vo soba i otisof. Babo me vikaf ke njego. Ne se gljedaf takof. Ne si mogof da go vidjis senatogo, sve rabotaf. I ka nemaf rabota ga trazif. Sega ka trup, slogaven, ni ljegnat ni stanat,zgugurcen i nekako sobran ne ljicif na Babeta kakvogo go znlje svi.
Ka sum vljegof vo soba so ruka mi daf isaret da senem du pri njego. Soba bila nasipana so dim od tutun i ne sum mogof da go vidjim hubavo. Ot nekoj tar mi stajf ruka na rame i mi rekof: "Slusaj dete,mene me vidjis kakof sum,za nisto vise ne sum.Da je takof Allah da mi zeme dusa. Ismet otisof asker i kucava ostanala na tebe. Ja te dade da bides cirak. Nesum rat, poljaj od mene gurbet crn so napraj, ama take ni je pisano. Znjem, skolo hubavo ti iduje ama prvo da iljezeme zive ot oja, pa poslje uci .Sadik je hubaf cujek, hubaf ducan ima.hubavo ce ti bide. Beljigrad je hubav grat".
Ka dokazuaf, zbifnaf. Mu sum zagljedaf svza vo oko. Babo nikoga ne zelaf. Mati ni kazala velji i ka mu umrela mati svza ne pustif. Sega zelaf.I ja sum se razelaf i sum iljezof nadvor.
Mati sakala da zaidujem na gurbrt vo ponedevnik, takof je adet. Zene mlogu gljedaje na tija.Mije muzi ne.
Vo ponedevnik stanala mlogu rano,jos saba ne puano.I ja sum se razbudif rano. Nekua tresajca vljezla vo mene. Sum bif rat so ce idem na gurbet, so ce vidjim Beljigrat. Ama i stra a ce mozem da rabotam,a ce mozem da deksam kuca?
Kotljina zelje da traskaje. Mati mi grijala voda da se okpem.Vljegla vo soba da me razbudi.Mi donesla sej za na put.Sve sej babof mi prekrojla.Toljku se imalo.Ka sum se okpaf sum se skacif gore,vo soba so Babeta da se stajm. Babo trajef,nisto ne mi rekof.Cigara ne ga vadjaf ot usta. Ruke mu se pritreslje ka me zagrljif. Mati me cekala na cardak i tuje zelala da ne ga vidji.
Sum trnaf. Mati na prak stajla sekirce da go preripam. Po mene frljila jena kofa voda.I Isma stanala da me isprati.I ona zelala.Ka sme iljezlje na sokak Isma se stajla so mene i otisla vo ahar da raspraj stoka.
Dur sme hodilje nis ogradje sum denetisaf Snce.Se poculjilo na Ravenj da grije cev denj.Mati trcala pret mene,ka dzenaze,so kuferce od drvo vo ruke. I Babo so njego iduaf na gurbet i Ismet i sega i ja. Ne mi vljiza vo glava zas hitame ka idujeme na gurbet? Nis ljivadje kamencica mi vljizalje vo jemencica dupne,malo-malo pa ce zastanem da izvadim kamence.Mati ne me cekala,ona imala rabota svua.
Ot jen put, samo ot sebe, mi dojde tesko, srce mi se stegna ka topkice. Mi bilo zalj za Babeta , za Matere, za Esma, za Ismeta,za Koritnik, za Ravenj ,za ogradje, za drugari,za reka Hajrova. Za sve kakoa tekra nema da ge vidjim.
Na Garcica,vo ravnoto, mati mi rekla da gaznem trava da ga okine. Ga okinala da kiti vrata i da zela. Take kitila ka ispracala Babeta, take Ismeta. take i mene.
Na Garcica duaf veter ka svaki put. Duse cujecke, ostajene tuje, bucilje i prajle veter putnicki samo nam pisan. Nekoga moker, so sve, nekoga suh so boljke, sve tuje da bide sait Nemaf nikoj, samo ja i mati i Garcica, so duse vo nos, sme cekalje da dojde kamijon da me zeme na gurbet. Ruke gi se treslje, noge gi se sutkale. Me celjivala i zelala. Sum ga cuf ka sepotila: "Allah ne ka te ispraj. Sega ti ni si glava.I di so zdravje,dete"!
Jedva gi sum se otkacif od ruke. Krus pendjer sum ga poljaf jos jen put. Ostanala sama ka kukajca.Veter gi dignaf terljik preko glava.
Mati zelajeci otisla doma da me ceka a ja sum otisof na gurbet da budem glava kuci.
Autor: Hamid Isljami
Nema komentara:
Objavi komentar